Naša članska namiznoteniška ekipa na čelu z maestrom namiznega tenisa Darkom Jorgičem postavlja nove mejnike vrhunskega športa in vse luči so uprte v ta prestižni del namiznega tenisa. Od daleč se zdi, da je celoten namizni tenis v Sloveniji v odlični kondiciji.

Vendar je to vse le utvara.

Nekje tam zadaj, daleč stran od luči, sanjajo svoje sanje mladi igralci in igralke, porazgubljeni po klubih, ki jih po najboljših močeh bodrijo, spodbujajo in skrbijo, da ta mala iskrica sanj postane resničnost.

Klubi v svojih sredinah vzgajajo mlade športnike na plečih prostovoljcev, staršev, sponzorjev ter manjše ali večje podpore lokalne skupnosti. Ure in ure treningov, vzgoje, lepih in malo manj lepih trenutkov, napredovanja, športne motivacije in nege te male iskrice, ki daje upanje za velike športne podvige.

V naslednjem koraku vso vloženo delo in trud pripeljejo do rezultata in nivoja, ko lahko zaigrajo za reprezentanco Slovenije. Polni ponosa, želje in upanja se pridružijo namiznoteniški reprezentanci, kjer po kratkem času zamre, ne samo želja po sodelovanju v reprezentanci, ampak tudi iskrica, ki smo jo v klubih negovali leta in leta.

O teh zgodbah iz ozadja se ne govori, spremljamo jih v klubih in žalujemo za izgubljenimi priložnostmi, za vloženim delom, za neizpolnjenimi sanjami športnikov. In prav ta tišina nudi takšnim dejanjem varno zavetje, da se ta zgodba nadaljuje in tone iz generacije v generacijo, do danes, ko tudi klubi reprezentantov ne vidimo več izhoda.

Delo klubov bi morala panožna zveza z reprezentanco nadgraditi, dodati strokovnem in organizacijskem delu dodatno vrednost in omogočati pogoje za nadaljnji razvoj športnikov.

Realnost je pa takšna kot je. Prvič po desetletju niso organizirane avgustovske reprezentančne priprave, najmlajše igralci in igralke niso odšli na tekmovanje Eurominichamps v Francijo, kjer se lahko pred sezono pomerijo z vrstniki in ki je za njihovo kategorijo  edino mednarodno tekmovanje. Mlada moška reprezentanca Slovenije, igralci, ki naj bi v prihodnosti bili temelj članske reprezentance, nimajo niti selektorja, niti programa ali kakršnekoli informacije o razvoju njihove reprezentančne kariere. V nadaljevanju jih  vodijo osebe, ki, roko na srce, klubskim trenerjem ne sežejo do kolen. Ne samo po strokovni plati, predvsem po pedagoški, srčni in motivacijski. Mlade reprezentance ne poznajo meritev, kondicijskih trenerjev, športnih psihologov, spremljanj, evalvacij ali načrta dela. In prav ta celoten paket, ki ne prinaša za slovensko namiznoteniško prihodnost nič dobrega.

Pogost odgovor ožjega vodstva Namiznoteniške zveze Slovenije je, da ni dovolj sredstev. Edina naloga, ki so jo do sedaj v dveh letih mandata opravili je prerazporeditev sredstev, ki so pridobljena od Fundacije za šport in Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. NTZS v zadnjih dveh letih ni pridobila niti enega novega sponzorja niti namenila eura za razvoj mladih igralk in igralcev.

Želimo si le, da bi tudi te generacije imele pogoje, ki jih je imela zdajšnja reprezentanca v mladinskem obdobju. Je to res preveč zahtevati od trenutnega vodstva Namiznoteniške zveze Slovenije? Je njihov interes le pri tistih delih namiznega tenisa, ki prinašajo trenutno prepoznavnost in so lahko vsaj malo z njimi pod žarometi?

Prihodnost namiznega tenisa ni svetla, zato je čas, da se o tem začne govoriti na glas in ne samo po dvoranah in garderobah.  Konec koncev so mandati minljivi, klubi pa so tukaj že desetletja.

Da obstaja Nacionalni namiznoteniški center, ki se ukvarja izključno z mladimi?

No, to je pa tema za samosvoj blog.